V začetku julija je bila v Uradnem listu RS (št. 35 z dne 7.7.2017) objavljena nova Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov. V 9. členu uredbe je določeno, da ministrstvo 25 odstotkov finančnih sredstev podeljuje na osnovi kazalnika znanstvenih objav. Pri tem se pojavi vprašanje, kako te objave meriti. Možnosti je bilo več: od točk, ki jih določeni zavod zbere v bazi Sicris, ki je rezultat pobude slovenskih inštitucij, zlasti SAZU in ARRS, do števila objav v mednarodnih bazah, zlasti v Web of Science (podjetja Thomson Reutres) in v Scopusu (podjetja Elsevier). Čeprav naj bi ministrstvo samo menda dajalo prednost bazi Sicris, je na zahtevo rektorjev v končni verziji 9. člena uredbe sprejeti kriterij baza Scopus. V dovoljenem obsegu tega prispevka bi rada opozorila na zelo daljnosežne (negativne) posledice tega – na videz morda nepomembnega – določila za slovensko pravno znanost in stroko.
Čeprav se uredba v prvi vrsti nanaša na ključe za delitev sredstev med univerzami, ki lahko nato sprejmejo svoje ključe delitve sredstev med fakultetami, je jasno, da vsak drugačen ključ od kriterija iz uredbe, torej objave v bazi Scopus, ne bo mogoč, saj se bodo fakultete, ki jim ta kriterij prinese veliko finančnih sredstev, le stežka odrekle delu teh sredstev v korist fakultet, katerim ta kriterij ne bo najbolj ustrezal. In pravne fakultete sodijo med slednje, saj baza Scopus ne zajema velikega deleža tradicionalnih objav na področju prava.
Za razliko od revij s področij fizike, kemije ipd., kjer nekatere revije izhajajo tudi kot tedniki, ki tedensko objavijo po 100 člankov in več (letno pa 4000 in več), velika večina pravnih revij objavi samo 10-20 člankov letno. Medtem ko nekatere vede objavljajo članke v obsegu 5000 znakov, številne pravne revije postavljajo minimalni prag 20.000 BESED. Posledično v pravu, ne le v Sloveniji, ampak tudi v mednarodnem pogledu, ni raziskovalcev, ki bi letno objavili več deset mednarodnih člankov, kot zasledimo na nekaterih drugih področjih. Pisanje je individualizirano, soavtorstva so glede na naravo predmeta raziskovanja in dela redka. Posledično zgolj število člankov, neupoštevajoč obseg, priložnosti za objavo (število objavljenih člankov na leto) in število soavtorjev, ne more veljati za pošteno merilo raziskovalne uspešnosti posameznih raziskovalcev in fakultet na splošno.
Osrednja težava predlagane določbe z vidika prava pa je, da članki še zdaleč niso glavni rezultat raziskovalnega dela na področju prava, medtem ko v naravoslovju in tehniki članki to so. V mednarodnem kontekstu so osrednja pot za podajanje rezultatov pravnega raziskovanja znanstvene monografije. Te so še zmeraj najmočnejši kriterij pri prijavi pravnih projektov na evropskih razpisih. Nova uredba MIZŠ pa knjige in poglavja v knjigah povsem spregleda.
Kaj naj torej naredimo pravni raziskovalci, da ne bomo prispevali k bistvenemu znižanju finančne pogače za domačo fakulteto? Ali še naprej pisati pravne knjige in z njimi konkurirati na evropskih razpisih, čeprav bomo s tem zmanjšali pridobljena sredstva svoje fakultete s strani MIZŠ, ali pa opustiti pisanje knjig in se usmeriti samo v članke, kot pričakuje ministrstvo? S slednjim bi bili nedvomno posebni v mednarodnem pravnem prostoru. Čeprav že zadnje desetletje opažamo vse manj slovenskih monografij s področja prava, nova uredba to izjemno potencira, saj ne gre več zgolj za habilitacijska merila, ampak za financiranje, torej za plače posameznikov. Posledično menim, da Slovenija več ne more pričakovati, da bodo raziskovalci na fakultetah pisali komentarje zakonov in članke v slovenskih revijah, ki niso uvrščene v bazo Scopus, kot so to počeli doslej. Namesto tega nova uredba spodbuja usmeritev slovenskih pravnih raziskovalcev v raziskovanje ameriškega prava, saj je tovrstnih revij v navedeni bazi največ.
Čeprav raziskovalci z drugih področij radi poudarjajo, da obstajajo tudi na področju prava univerzalne teme, ki niso vezane na slovensko ozemlje in naj raziskujemo tiste teme za mednarodne revije, se lahko vprašamo, kaj pa je z ostalimi temami, ki so važne za slovensko ozemlje? Kdo se bo ukvarjal s temi temami? Tujci? Ali naj se vsi slovenski raziskovalci usmerimo v preučevanje globalnih migracij, revščine v državah v razvoju itd., ob strani pa pustimo denimo slovenske delovno-pravne probleme, probleme upravljanja gospodarskih družb, slovenskih sodišč, slovensko stvarno pravo itd.?
Postaviti zgolj kriterij člankov kot temelj financiranja za vse vede je podobno, kot če bi za financiranje postavili zgolj kriterij števila objavljenih znanstvenih monografij, enotno za vse vede. Vede, kjer pisanje monografij ni običajen način dela, bi najbrž imele veliko kritik, saj najbrž tudi njihovi kolegi v tujini ne pišejo monografij in bi jim bilo nenavadno, da njihovi članki v slovenskih okvirjih ne veljajo nič. Ali če bi znanstveno uspešnost raziskovalcev v strojništvu merili po citatih v sodni praksi. Kako je potem mogoče reči, da pravne znanstvene monografije ne morejo veljati za merilo znanstvene uspešnosti posameznika ali fakultete? Delati delno po kriterijih evropskih razpisov, delno po kriterijih za razpise ARRS, delno po kriterijih habilitacij in delno po kriterijih financiranja univerz s strani ministrstva utegne biti za posameznega raziskovalca praktično nemogoče. Ta merila je potrebno čimbolj poenotiti, da dosežemo najvišje rezultate in da je raziskovalcem jasno, kakšne rezultate morajo dosegati. In ta merila v mednarodnem prostoru niso za vse vede enaka, zato tudi enotno merilo v uredbi o financiranju visokošolski zavodov ni mogoče. Pa je bilo v Sloveniji vseeno sprejeto.
