Dr. Janja Hojnik: Pravno mnenje razkriva vrzel med pravom in politiko
Večer, 15.9.2018
Dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za evropsko pravo PF Univerze v Mariboru odgovarja na vprašanje, kaj pravzaprav razkriva pravno mnenje pravne službe Evropske komisije v Der Spieglu, in kaj to pomeni za slovensko tožbo Hrvaške pred sodiščem EU v Luksemburgu.
“Pravno mnenje razkriva vrzel med pravom in politiko, očitno. Tistega, kar določa pravo, politika ne bo nujno podprla oziroma politika ni nujno v službi prava. To ni ne prvi, ne zadnji tak primer. Je pa očitno, da gre pri tem mnenju za interni dokument, ki ni bil namenjen javnosti in torej ni bil oblikovan do stopnje, ko bi lahko rekli, da gre za stališče pravne službe Evropske komisije. Ta se sicer omenja, a na koncu je podpisana zgolj pravnica v službi Komisije.
Slovenija je lahko najbrž vesela tega stališča, ker potrjuje njene argumente. Kljub vsemu pa je odločitev sedaj na Sodišču EU, ali se bo strinjalo v prvi vrsti s tem, da je tožba sploh dopustna, in nato še vsebinsko z argumenti slovenske strani. Vemo, da ima Sodišče EU t.i. kompetenz-kompetenz, torej si samo določa meje svojih pristojnosti. Če bo pri volji, utegne odločiti, da je za tožbo pristojno in gre nato v vsebinsko presojo zadeve, lahko pa odloči tudi drugače. V okviru reševanja evra smo že imeli primere, kjer se je dvomilo, če se bo Sodišče spustilo v odločanje o zakonitosti ukrepov ECB, denimo, in je podprlo prizadevanja Merklove. V našem primeru pa bi lahko morda rekli, da gre za eno postransko, regionalno vprašanje, ki ne zadeva celotne EU, kot je evro, zaradi katerega Sodišče EU ne bo šlo v širitev svojih dosedanjih pristojnosti in v širjenje dometa presoje po 259. členu PDEU. Po drugi strani pa upam, da se Sodišče EU zaveda, koliko podobnih vprašanj, ki so na tanki liniji razlikovanja med mednarodnim pravom in pravom EU, obstaja na območju nekdanje Jugoslavije še odprtih in da ne bi bilo dobro, da se njihovo reševanje prepusti samim državam dvostransko. Ker potem problemi niso rešeni desetletja. To pa je slabo tako za državljane na teh območjih kot za EU.
Kljub vsemu je današnje ogorčenje v slovenski javnosti in pozivi k odškodninski odgovornosti Junckerja, ki jih lahko beremo na Twitterju in drugje, pretirano. Ne glede na pravno stališče, ki je zapisano v dokumentu, ima Komisija diskrecijo odločanja o tem, v katere tožbe se bo spustila in v katere ne. Ko gre za implementacijo direktiv, ki jih je veliko in je nadzor nad tem vsakodnevni posel Komisije, se lahko strinjamo, da poskuša Komisija čimbolj enakopravno obravnavati vse države članice. Zato tudi v paketu opozarja in toži države, ki določene direktive ne implementirajo v roku. Ne moremo pa se slepiti, da gre v našem primeru za še en tak vsakodnevni primer, ki bi bil zgolj v domeni prava. Gre za politično pomembno zadevo, zato je tudi politična raven Komisije odigrala svojo vlogo. Ko gre za tožbo Slovenije zaradi nekega odlagališča odpadkov, se gotovo Juncker ne vpleta v odločanje pravne službe. Tukaj je bilo pač drugače. Za Slovenijo je dobro to, da imamo še druge poti za dosego istega cilja, to je priti do sodbe Sodišča EU. Kako se bo to lotilo zadeve, pa bomo še videli. Za odškodninsko odgovornost vodilnih na Komisiji pa vsekakor ni nobenih podlag. Kot profesorica prava pa bi rekla, da gre za šolski primer, preko katerega lahko študente prava učimo, da pravo ne učinkuje v nekem izoliranem svetu od politike in da se ne smejo učiti samo členov, ampak morajo razumeti in upoštevati širši kontekst prava.”
