Janja Hojnik
V času, ko Evropa in svet spremljata britansko sago izstopanja iz Evropske unije, prežeto z izenačeno velikima taboroma podpornikov in nasprotnikov EU, se zdi, da imajo zapisi s časa vstopanja Združenega kraljestva v to organizacijo poseben pomen. Ali pa morda gremo še sto let nazaj. Leta 1849 je Victor Hugo kot predsedujoči pariškemu mirovnemu kongresu, ki je sledil revolucionarnim vrenjem po Evropi sredi 19. stoletja, izpostavil svojo vizijo Združenih držav Evrope. Rekel je:
“Prišel bo dan, ko boste vi Francija, vi Rusija, vi Italija, vi Anglija, vi Nemčija, vse ve, nacije kontinenta, brez da bi izgubile svoje raznolike lastnosti in posebnosti, združene… Moj upor je bratstvo! Ne mejam! … Bodimo Združene države Evrope.”
Navkljub veliki podpori, ki jo je ideja Združenih držav Evrope imela, je Evropa v naslednjih desetletjih namesto bratstva, ki ga je izpostavljal Hugo, doživljala vojne, regionalne in take, ki so zajele ves kontinent. V prvi svetovni vojni je umrlo devet milijonov borcev in sedem milijonov civilnega prebivalstva. Imperiji so padli in vladalo je prepričanje, da se takšna vojna ne bo nikoli več ponovila. Grof Coudehove-Kalergi po prvi svetovni vojni dobi ponovno množično podporo panevropskemu gibanju, tudi med najvidnejšimi intelektualci tistega časa, kot so bili Einstein, Freud, Kant, Nietche, Picasso in drugi.
A imel je tudi nasprotnike. Eden od njih je bil Hitler, ki je imel povsem drugačno zamisel združene Evrope. Rezultat te zamisli je bilo še veliko več žrtev kot v prvi svetovni vojni. Kot da se Evropa ne nauči, da ima brez sodelovanja in s trmastim vztrajanjem pri ozkih nacionalnih interesih mračno prihodnost. Septembra 1946 je imel Churchill na Univerzi v Zurichu znamenit govor, v katerem je pozval k izgradnji Združenih držav Evrope. Združenega kraljestva v tej integraciji ni videl, ampak je svojo domovino videl kot suvereno svetovno velesilo. Dejal je: “Mi smo z Evropo, ampak ne del nje.” Med zagovorniki britanskega izstopa iz EU je še danes na vsakem koraku zaznati spomin na tiste slavne čase, ki naj bi jih Brexit menda prinesel nazaj.
Ko je po modelu Jeanna Monneta leta 1951 šest držav kontinenta ustanovilo Evropsko skupnost za premog in jeklo in ko sta medvladni konferenci v Messini in v Benetkah v letih 1955 in 1956 nakazovali ustanovitev širše ekonomske integracije evropskega kontinenta, Združenega kraljestva ni bilo zraven. Predstavnik britanskega zunanjega ministra je novembra 1955 napovedal, da pogodba, o kakršni se Spaak in kolegi dogovarjajo, nima nobene prihodnosti. Če bo že dogovorjena, ne bo nikoli ratificirana, in če bo ratificirana, ne bo nikoli uporabljena v praksi. In če bo uporabljena, je povsem nesprejemljiva za Britanijo, je zapisal ter združeni Evropi zaželel »bonne chance«. Britanci so bili proti evropski kmetijski politiki, proti politiki na področju carin, proti enotnim institucijam. A ko je kontinent beležil dvakrat višjo gospodarsko rast kot Združeno kraljestvo, si je slednje hitro premislilo in podalo prošnjo za vstop. To je v šestdesetih DeGaulle dvakrat zavrnil. Britanci so po koncu DeGaullove ere vseeno vstopili v EU, a brez navdušenja.
The Guardian je imel 1. januarja 1973 na prvi strani članek z naslovom: “Smo notri – a brez ognjemetov.” Rečemo lahko, da ta stavek primerno označuje celoten čas britanskega članstva v EU. Bili so članica, a nikoli z velikim navdušenjem. Izborili so si več izjem od pravnega reda kot katerakoli druga država. EU je Britancem popuščala več in bolj kot drugim državam, pa čeprav so povzročali veliko težav. Tako davno, ko so z vsemi silami nasprotovali omejitvi delovnega časa po vsej Evropi na največ 48 ur tedensko, kot bolj nedavno, ko zaradi britanskih zahtev po vetu pri zakonodaji o finančnih storitvah EU ni uspelo sprejeti zlatega fiskalnega pravila v okviru prava EU, ampak je bila potrebna ločena Fiskalna pogodba. A Združeno kraljestvo je EU tudi veliko dalo: predvsem številne strokovnjake, ki so s svojim vplivom in znanjem gradili integracijo, številne primere na Sodišču EU v Luksemburgu, ki so postavljali temelje skupnega pravnega sistema, pa tudi angleški jezik, brez katerega bi bilo delovanje skupnih institucij EU precej drugačno, kot je danes.
Čeprav Rusija ni nikoli bila članica EU, kot si je to zamislil Hugo, bo britanski izstop iz EU prvi znak razdruževanja držav Evrope. Res je, da odhaja le ena država članica, in glede na to, da proteste proti izstopu v Združenem kraljestvu tvorijo predvsem mladi, ki ne delijo mentalitete slavnega britanskega imperija, temveč zagotavljajo, da si bodo vse življenje prizadevali, da Združeno kraljestvo ponovno vstopi v EU, ni izključeno, da ne bodo v desetletju ali dveh ponovno članica EU. A Brexit bo vseeno zgodovinski. V negativnem smislu. Če Britanci niso z ognjemeti vstopili v EU, ne bom presenečena, če bodo ognjemeti spremljali njihov izstop. A bolje, da se razidemo z ognjemeti kot z vojno, kot je to bilo običajno ob razdružitvah držav v preteklosti. Evropa se morebiti le počasi uči iz zgodovine.
