dr. Janja Hojnik
Ta prispevek nastaja na hodniku Pravne fakultete v Splitu, kjer v času branja povzetka arbitražne odločitve iz Haaga sodelujem na znanstveni konferenci o pravnih izzivih sodobnega sveta. Če bi ob prejemu vabila na konferenco spomladi letos vedela, da bo prav ta dan znana odločitev arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško, se konference morda ne bi udeležila. A po drugi strani spremljanje razsodbe tukaj v Splitu dela to konferenco posebno in zaradi arbitraže najbrž tudi nepozabno.
Odločbo je sprejelo pet vrhunskih avtoritet mednarodnega prava v Evropi; gotovo ne bi bili pisali dolge odločbe, če bi vedeli, da bo brez pravne veljave. To potrjujejo tudi številni mednarodni pozivi k spoštovanju razsodbe v zadnjih urah. Po sodbi so določena ozemlja dosojena Sloveniji, nekatera Hrvaški. Tako državniki kot pravniki, turisti, gospodarstveniki in vsi drugi na obeh straneh meje se bomo morali naučiti, da zmeraj vse ne bo po “naše”; da če želimo, da “sodobni svet” pomeni mirni svet, moramo znati reševati konflikte na miren način. Pri tem je pomembno oboje: reševati konflikte (učinkovito, z dogovori, ki se spoštujejo) in mirno (torej, brez posredovanja vojaških ladij). To območje ima predolg seznam dogajanja iz daljnejše in bližnje zgodovine, da bi lahko trdili, da mirno reševanje sporov obvladamo. Ga ne obvladamo. Upam, da bo sedaj, ko sta Slovenija in Hrvaška že članici EU, ostale republike bivše Jugoslavije pa na tej poti, kaj drugače. Meja med Slovenijo in Hrvaško je namreč le eno od nerešenih meddržavnih vprašanj na tem območju.
EU se navkljub številnim krizam, s katerimi se sooča skozi vso svojo zgodovino, še posebej pa v zadnjem desetletju, ponaša s tem, da je predvsem projekt miru. Za svoje dosežke pri zagotavljanju miru je prejela celo Nobelovo nagrado. V tem pogledu so bili nenavadni odzivi Evropske komisije v zadnjih dneh, da je vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško bilateralno vprašanje, ki ni stvar EU. Do arbitraže je namreč prišlo ob aktivni vlogi Evropske komisije in ta je v preteklosti, pa tudi zadnji dve leti izpostavljala podporo arbitražnemu procesu. Predvsem pa so odzivi Komisije pred razglasitvijo odločbe v nasprotju s stališči predsednika Junckerja, ki je poudaril pričakovanje, da “obe strani popolnoma in nepogojno spoštujeta odločitev arbitraže”. V času jugoslovanskih vojn je EU zelo slabo odigrala svojo zunanjepolitično vlogo. Upam, da jo bo tokrat (ko so slovensko-hrvaški odnosi postali notranjepolitično vprašanje EU) bolje in po zasedanju kolegija komisarjev v torek podprla spoštovanje mednarodnega prava, navkljub zapletom in vijugam pri nastajanju odločbe.
Podobno ZDA: da podprejo mirno reševanje sporov po mednarodnem pravu, tako kot so storile po odločitvi haaškega sodišča v sporu med Filipini in Kitajsko glede Južnega kitajskega morja lansko poletje.
Za mednarodno pravo vemo, da je to pravna disciplina posebne vrste. Lahko bi rekli, da je nekje vmes med pravom in politiko. Predvsem zato, ker mu manjkajo učinkoviti mehanizmi izvrševanja obvez iz mednarodnega prava. V mednarodnem pravu gre v prvi vrsti za države, suverene subjekte z oblastjo nad svojim ozemljem, ki jih ni mogoče kar vreči v uklonilni pripor ali jim naložiti denarne kazni, če ne bodo spoštovale mednarodnega prava. Po drugi strani pa v sodobnem času nobena (razumna) država ne more kar reči “ne bomo spoštovali mednarodnega prava”, “saj nam nihče nič ne more, mi smo suvereni”. Na svojo suverenost se je Hrvaška sklicevala že v času svojega vstopa v EU, ko so 28. junija 2013, torej tri dni pred vstopom v EU, po hitrem postopku sprejeli t. i. lex Perković, ki je določal, da bo po evropskem pripornem nalogu Hrvaška izročala samo tiste osebe, ki se jih bremeni za zločine na območju drugih držav članic EU, storjene po 7. avgustu 2002. S tem bi preprečili izročitev Josipa Perkovića Nemčiji, ki je tega bivšega člana Udbe sumila za uboj Stjepana Đurekovića v Nemčiji leta 1983. Kmalu se je izkazalo, da hrvaška suverenost vendarle ni tako brezmejna, in izjema ni obveljala, Josip Perković pa je bil avgusta lani na sodišču v Münchnu obsojen.
Ta nemška izkušnja s Hrvaško je morda eden od povodov za to, da je Nemčija že pred razglasitvijo arbitražne odločbe uradno izrazila podporo odločbi in izpostavila potrebo po spoštovanju mednarodnega prava in to ponovila tudi po razsodbi. Tudi Slovenija ima že vrsto izkušenj, ko Hrvaška ni spoštovala mednarodnih sporazumov s Slovenijo, če omenim samo tistega iz Mokric. Zato upam, da bo arbitražna odločba ob pritisku mednarodne skupnosti pomenila novo stran v razumevanju Hrvaške, da je mednarodno pravo treba spoštovati, navkljub pomenu suverenosti, ki ga mednarodno pravo pripisuje državam. Ne le zato, ker sposobnost za mirno reševanje sporov odlikuje zrele države, ampak zato, ker je mir izjemno pomemben za hrvaške državljane, za hrvaško gospodarstvo in vse druge vidike življenja. Razgreta kri in potencirani nacionalizem nista še nikoli v zgodovini prinesla blaginje ljudem.
Enako pa je mir pomemben tudi za Slovenijo. S Hrvaško smo prepleteni preko vseh geografskih črt. 100.000 Slovencev ima menda v lasti nepremičnine na Hrvaškem, veliko več poletne aranžmaje v hotelih in apartmajih; s Hrvati smo sosedi, družinski člani, sodelavci, sošolci na univerzah – in sopredavatelji na konferencah. Zato je tudi za Slovenijo pomembno, da zaplete z našo sosedo še naprej mirno rešujemo. Z iskanjem zaveznikov in z diplomacijo, če bo le šlo, brez potrebe po blokadi hrvaškega vstopa v schengen, vsekakor pa brez vojske in policije.
