Letos novembra bo minilo deset let, ko sta v Stockholmu bivša predsednika Slovenija in Hrvaške, Borut Pahor in Jadranka Kosor, podpisala arbitražni sporazum. “Zdi se mi, da se je to dogajalo včeraj. Arbitražni sporazum je bil pravi pokazatelj, kako je mogoče reševati probleme med državami. Obe vladi sta takrat pokazali pripravljenost, da končno rešita mejni problem,” z razdalje desetletja na arbitražni sporazum gleda Kosorjeva. Zanjo je bilo obdobje po podpisu sporazuma naporno, notranjepolitični napadi nanjo so se končali šele, ko je arbitražni sporazum leta 2010 omenil tudi papež Benedikt. “Izpostavil ga je kot vzorčni primer, kako je mogoče reševati probleme med državami,” se zaščitniške geste bivšega papeža spominja Kosorjeva in spomni, da je arbitražni sporazum pripomogel k deblokadi hrvaških pristopnih pogajanj k EU.

​Kosorjeva: S Pahorjem sva bila trda pogajalca

“Bolje od tega, kar je zapisano v arbitražnem sporazumu, se nismo mogli izpogajati. Arbitražni sporazum, uravnotežen sporazum. Do njega smo težko prišli, čeprav so srečanja s predsednikom vlade Pahorjem spremljale idilične medijske slike, mnogi so najina srečanja tudi romantizirali. A v bistvu sva bila oba precej trda pogajalca,” se spominja Kosorjeva in dodaja, da sta bila s predsednikom vlade Pahorjem pripravljena naložiti celotno politično breme sporazuma na svoja pleča: “Za takšne odločitve morajo biti na čelu vlade hrabri ljudje.”

V nadaljevanju je Kosorjeva precej manj sentimentalna, ko govorimo o arbitražnem sporazumu. V nasprotju s Pahorjem Kosorjeva namreč trdi, da Hrvaške arbitražni sporazum ne zavezuje več: “Hrvaški sabor je leta 2015 odločil, da Hrvaška izstopa iz arbitražnega sporazuma. A poudariti moram, da bi takšen arbitražni sporazum podpisala znova. Menim, da se tudi danes ni mogoče bolje izpogajati, ne ena ne druga stran.”

Na omenjeni seji sabora poleti 2015. je Hrvaška enostransko izstopila tudi iz arbitražnega postopka, ki je tekel na osnovi arbitražnega sporazuma, arbitražno razsodbo pa še naprej ignorira zaradi nedovoljene komunikacije med slovensko agentko pred arbitražnim sodiščem Simono Drenik in slovenskim arbitrom dr. Jernejem Sekolcem. “Tisto, česar Hrvaška noče razumeti, je, da je arbitražno sodišče obravnavalo neprimerno komunikacijo med agentko in sodnikom in je odločilo, da to ni odločilno za nadaljevanje sojenja, ter sprejelo sklepno sodbo o poteku meje. Sosednja Hrvaška pa se obnaša, kot da se ta vmesni dogodek, ta presoja sodišča, ni zgodil, in se še danes sklicuje na to,” hrvaško neargumentirano zavračanje domnevno kontaminirane arbitražne razsodbe zavrača Pahor. S tem se Pahor tudi distancira od zdajšnjih stališč Kosorjeve in ne izključuje, da se bosta z bivšo premierko Kosorjevo srečala ob deseti obletnici podpisa sporazuma.

Petrič: Za imenovanjem Sekolca stojita Türk in Golobič
V lanski knjigi Spomini in spoznanja je dr. Ernest Petrič osvetlil dogajanje okoli izbire slovenskega arbitra v arbitražnem tribunalu. K temu, da sprejme prestižno vlogo, ga je nagovarjal takratni premier Pahor. Z vidika diplomatskih in mednarodnopravnih izkušenj, mednarodnega ugleda ter vpliva je bil Petrič tudi edina logična izbira za nacionalnega arbitra. A kot piše Petrič v svojih spominih, je tako rekoč čez noč prišlo do preobrata v takratni koaliciji. Pahorjev predlog, da postane nacionalni arbiter, sta glede na Petričeve zapise zminirala takratni predsednik države Danilo Türk, sicer tudi mednarodni pravnik, in predsednik stranke Zares Gregor Golobič. Javna skrivnost je, da Petriča in Türka razdvajajo ostre osebne zamere. “Začele so se igre v ozadju in najbolj čudno, pravzaprav smešno je bilo, da je le nekaj tednov zatem prišel k meni dr. Jernej Sekolec, moj znanec z Dunaja, s sporočilom, da ga je predsednik dr. Türk povabil, da bi bil naš nacionalni arbiter,” je zapisal Petrič in dodal, da mu je bilo vnaprej jasno, da bo imel dr. Sekolec, ki so ga “čez noč naredili strokovnjaka za mednarodno javno in pomorsko pravo”, težave v “tistem gremiju odličnih mednarodnih pravnikov”. Petrič je torej odprl vprašanje politične odgovornosti za imenovanje v arbitražnem postopku kompromitiranega dr. Sekolca, glede na škodo, ki jo je naredil državi, do sedaj spretno pometeno pod preprogo.

Pahor: Zdaj je lažje, meja je določena

Pahor je optimist, da bo čas naredil svoje in da bo prišel pravi trenutek, ko bo mogoče brez političnih stroškov na Hrvaškem spremeniti odločitev sabora: “Glede tega menim, da lahko Slovenija pokaže nekaj razumevanja in potrpežljivosti, seveda pa ta ni neomejena. Pri vsem skupaj moramo videti celotno sliko. Za nas sta bistvena mir in varnost v našem neposrednem mednarodnem okolju. Zato se trudimo imeti z vsemi sosednjimi državami ne glede na določena razhajanja kolikor je mogoče urejene odnose in sodelovanje.”

Zdi se, da je bilo hrvaško stran pripeljati do podpisa arbitražnega sporazuma enako naporno in težko, kot bo potrebno, da Hrvaška na koncu sprejme arbitražno razsodbo. “Zdi se res tako,” potrjuje bivši premier in predsednik republike Pahor, vendar opozori na bistveno razliko. “Meja je zdaj določena. To, da jo ta trenutek Hrvaška še vedno zavrača, je samo vprašanje časa. Zgodovinsko se bo pokazalo, da bo nekoč nekje na neki točki odnosov med Ljubljano in Zagrebom prišlo do dogovora o sporazumni uveljavitvi z arbitražo določene meje,” je optimističen Pahor. In še doda, da je zdaj vse vendarle lažje, predvsem pa zaradi vprašanja meje ne trpijo vsa druga področja sodelovanja med tema narodoma in državama.

“Meja je določena. Za to, da se sodba uresniči po mirni poti, je Slovenija pripravljena potrpežljivo ravnati po pravni poti. Za Slovenijo ne pride v poštev nobena oblika dogovora ali sporazuma, ki bi zaradi procesa ratifikacije in možnosti zavrnitve takega dogovora v parlamentu, stornirala celoten proces sporazumevanja o določitvi meje od podpisa sporazuma do razsodbe sodišča,” pa na vprašanje, ali po njegovi oceni obstaja možnost oziroma prostor za bilateralni dogovor za implementacijo arbitražne razsodbe, odgovarja Pahor.

Vztrajanje pri sodni poti uveljavitve arbitražne razsodbe je po njegovem neizogibno: “Vsaka druga odločitev bi pomenila nevarnost za vtis o sporazumnem odrekanju z arbitražo določene meje. To bi pomenilo vračanje na začetek s popolnoma nepredvidljivimi posledicami. Z obeh strani bi bila to kolosalna politična nerazsodnost, zlasti slovenska.” In res, odkar je vlada bivšega premierja Mira Cerarja vložila tožbo zoper Hrvaško zaradi kršenja evropskega prava v povezavi z neuresničevanjem arbitražne razsodbe na Sodišču EU v Luksemburgu, je celotna slovenska politika enotna v vztrajanju pri sodni poti. “Naj bo kdorkoli v slovenski politiki še tako skeptičen do poteka same meje, se globoko v sebi zaveda, da boljšega ni mogoče izpogajati,” je prepričan Pahor.

Tožba Slovenije proti Hrvaški – šele sedmi primer

Hrvaška seveda ves čas poskuša pred mednarodno javnostjo ustvarjati (lažen) vtis, da med državama teče politični dialog o reševanju odprtega mejnega vprašanja. A bilateralnih srečanj med najvišjimi slovenskimi in hrvaškimi predstavniki (nivo predsednikov držav, predsednikov vlad, zunanjih ministrov ali predsednikov parlamenta) ni in jih ne bo, dokler bo Hrvaška zavračala uresničevanje arbitražne razsodbe. Slovenija je prevzela tudi tako imenovano Drnovškovo doktrino glede Hrvaške. Gre za neodzivanje na vse, kar pride iz Hrvaške, ko poskuša ta prek medijev ali kako drugače izzvati slovensko reakcijo.

Kakšna bo odločitev Sodišča EU, težko napoveduje, kot tudi to, kako dolgo bo postopek trajal. “Tožb med državami članicami EU v Luksemburgu je namreč malo, tiste, ki so bile vložene, pa so bile vložene v različnih časovnih obdobjih, kar pomeni pred različne sestave Sodišča EU, v situacijah, ko je bil pripad zadev na sodišče različen in zato tudi čas reševanja različno dolg, enako različna in zahtevna pa je bila tudi vsebina zadev. Ta prav tako vpliva na to, kako hitro se sodniki v senatu poenotijo glede tožbe,” pojasni Hojnikova in doda, da je tožba Slovenije proti Hrvaški šele sedmi primer v zgodovini evropskega združevanja, ko je država zoper drugo državo neposredno vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

​Hrvaška mora: razsodba v času predsedovanja Svetu EU

Iz tožbe Madžarska proti Slovaški (C-364/10), kjer je bilo pravno vprašanje dokaj enostavno – ali se pravila EU o svobodnem gibanju evropskih državljanov uporabljajo tudi za osebe pod diplomatsko zaščito, lahko vidimo, da je Sodišče EU odločilo dve leti po vložitvi tožbe. Problematika v zadevi Slovenija proti Hrvaški pa je po oceni Hojnikove precej bolj zahtevna in večplastna: “Terjala bo več seznanjanja sodnikov EU z ozadjem zadeve, slovenska tožba posega na številna pravna področja, od ribištva, šengna in temeljnih pravnih načel.”

Hojnikova meni, da je Slovenija tožbo dobro utemeljila: “Vemo tudi, da se je s slovenskim stališčem strinjala pravna služba Evropske komisije, tako da menim, da bo treba sedaj predvsem počakati na nadaljnje informacije iz Luksemburga.” Sogovornica domneva, da bo glede na zapletenost zadeve Sodišče EU razpisalo tudi ustno obravnavo, kjer bosta imeli obe državi članici, pa tudi Evropska komisija, možnost ustno predstaviti svoja stališča sodnikom EU in odgovarjati na morebitna dodatna vprašanja, ki jih bodo sodniki in generalni pravobranilec imeli, nato pa bomo lahko pričakovali sklepne predloge generalnega pravobranilca ter čez nekaj mesecev še sodbo. Zadeva ima opravilno številko C-457/18 in iz informacij, ki so dostopne na strani curia.eu, tako Hojnikova, še nista razvidna sodnik poročevalec v tej zadevi kot tudi ne generalni pravobranilec, kateremu je bila zadeva dodeljena.

“Ker je bila tožba sprejeta na Sodišču EU julija 2018, lahko sodbo pričakujemo jeseni 2020, v najbolj optimalni situaciji pa pred poletjem prihodnjega leta,” napoveduje Hojnikova. Možnosti, da Slovenija s tožbo uspe, so po oceni mariborske pravnice dobre, k temu pa doda, da ne morejo profesorji na fakultetah nikoli garantirati za odločitve sodišč. Neuradno je slišati, da Hrvaška s svojimi trenutnimi manevri, ko ne priznava pristojnosti Sodišča EU, poskuša zavlačevati delo sodišča. Njena največja skrb je, da bi Sodišče EU v zadevi odločilo v prvi polovici leta 2020, ko Hrvaška predseduje Svetu EU. Morebitna razsodba v tem času, po kateri bi bila Hrvaška spoznana za kršiteljico evropskega prava, bi zadala nepopravljiv udarec prvemu hrvaškemu predsedovanju.