“Menili so, da bo uredba ena od rešitev za utrditev zunanje schengenske meje. Najbolj smo na udaru prav v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem. Po eni strani Slovenija dela vse za zaščito zunanje schengenske meje, po drugi strani pa smo zaprti tudi na severni meji, kjer so prav tako kontrole. Naenkrat je nastala protislovna situacija, ki spominja na bivšo državo. Zdaj se lahko nadejamo, da bo Avstrija kmalu umaknila nadzor z meje s Slovenijo pa da Hrvaška čim prej vstopi v schengensko območje, da bo lahko Slovenija naposled čutila njegove koristi. Tako kot jih lahko na primer Nemčija ali države Beneluksa.”
Po zelo optimističnih napovedih bo lahko Hrvaška postala članica Schengna čez dobro leto, po manj optimističnih pa čez štiri do pet let. Prizori, kot jih spremljamo na južni meji, znajo trajati še kar nekaj časa.
“Res je. Hrvaška je sicer v postopku sprejetja v schengensko območje. Vmesnih poročil, kako Hrvaška napreduje, še nisem zasledila, dejstvo pa je, da ima zelo zapleteno zunanjo mejo, ki jo je težko geografsko nadzirati. Če pogledamo hrvaško geografijo, bi si težko predstavljali bolj komplicirano mejo, sploh gorato mejno območje. Zanj obstajajo strogi evropski predpisi o zaščiti. Poleg tega so na drugi strani meje v sosednji Bosni in Hercegovini težave s centri skrajnih islamistov, zato se strinjam, da je eno leto zelo optimistična ocena, da Hrvaška postane članica schengenskega območja.”
Večja varnost naj bi bila glavni razlog, da je bila sprejeta strožja uredba o kontroli potnikov čez zunanje meje EU.
“Obenem pa je jasno, da teroristi ne čakajo v kolonah na meji.”
Iskanje teroristov na meji je torej podobno iskanju šivanke v senu?
“Ne gre toliko za iskanje teroristov na meji kot za kontrolo, da se ve, kdo je vstopil v EU in izstopil iz nje ter kdaj. Med državljani je veliko nerazumevanja, zakaj je tako stroga kontrola tudi za pot iz EU. Veliko terorističnih napadov v Evropi so izvršili evropski državljani. Prav tako se številni evropski državljani borijo na strani Islamske države. Tudi pri evropskih državljanih, ne le pri državljanih tretjih držav je veliko tveganje, zato je treba vedeti, kdo in kdaj vstopi v EU in izstopi iz nje, to je pomembno za organe, policijo in sodišča, znotraj držav pri zagotavljanju varnosti, pri sodnih postopkih, kot je denimo v Žalikovem primeru, da imajo informacije, kdaj je zapustil Slovenijo, kdaj se je vrnil.”
Kdo je kriv za neljube kolone na mejah? Bruselj, ker noče razumeti slovenskih opozoril, Ljubljana, ker se ni dovolj odločno pogajala glede uredbe, ali Zagreb, ker ima tudi svoj izračun?
“Ne bi govorila o krivdi, bolj o dejanskem stanju. Bruslju, ki je precej oddaljen od Gruškovja, je glavni cilj, da ohrani schengen. Če je za to treba plačati davek, bodo na zunanji meji pač kolone. Zaradi terorizma vsi plačujemo davek. Veliko nelagodja je bilo tudi na Danskem in Švedskem, ko je bila po begunskem valu uvedena notranja kontrola med državama, ki je zelo podaljšala čas potovanja za delavce dnevne migrante iz ene v drugo državo.
Sloveniji je v velikem interesu, da ostane del schengna, zato se je vlada odločila, da naredi vse, kar je potrebno, da naša država ostane v njem. V interesu Hrvaške pa je seveda, da ima čimbolj uspešen turizem, sploh sedaj, ko so nekdaj zelo obiskana območja postala bolj tvegana, denimo Egipt, Turčija, Tunizija, in več evropskih turistov raje izbere bolj varno hrvaško obalo. Nedvomno Hrvati sedaj ne želijo, da zelo dolgo čakanje na meji v vročini (zgolj nekaj ur smo imeli že v preteklih letih) turiste zadrži v Sloveniji, Avstriji ali jih usmeri v Španijo. Iz hrvaškega valjenja krivde na Slovenijo, češ da je to oblika pritiska zaradi arbitraže, izhaja bodisi, da to uporabljajo, ker želi nepopularna hrvaška politika doma ustvariti novega zunanjega sovražnika, bodisi ker res ne razumejo, da za ukrepi stojijo evropske zahteve. Upam, da bo Evropska komisija Hrvaški jasno povedala, da kontrole zahtevajo od Slovenije pravila EU in da to ni nobena slovenska kaprica. Sicer pa smo podobne zgodbe slišali že leta 2004, ko smo vstopili v EU in smo morali do Hrvaške, takrat še nečlanice, sprejeti določene ukrepe, ki Hrvaški niso bili všeč, tudi carine na določeno blago, česar prej ni bilo, ko smo zadeve urejali bilateralno.”
Govorila sva o težavah na zunanji schengenski meji, problem schengna pa ostajajo tudi notranje mejne kontrole, ki se sedaj izvajajo na šestih notranjih mejah. Tudi navznoter je schengen v veliki meri suspendiran. >>
“Res je. V zadnjih dveh letih je schengen z marsikaterega vidika nefunkcionalen zaradi povečanega begunskega toka. Pa tudi zaradi nezaupanja med državami članicami. Te si zaupajo manj, kot se včasih prikazuje. Ko je le mogoče – tako je na vseh področjih, hitro uvedejo protekcionistične ukrepe. Glavna težava, ki jo opažam, je v tem, da je Bruselj preveč šibak. Evropska komisija nima takšne avtoritete, kot bi jo morala imeti, da bi lahko rekli, da imamo pravo Evropsko unijo. Tako kot je bila zamišljena pred šestdesetimi leti, naj bi bila močna organizacija z nadnacionalnimi institucijami. Zdaj pa je veliko odvisno od voditeljev.
Gotovo Evropska komisija danes nima takšne moči, kot bi jo potrebovala. To pa je slabo za majhne države, kot je Slovenija. Majhne države potrebujejo namreč močne nadnacionalne institucije, ki bodo skrbele za naše skupne interese. V slovenskem interesu je, da imamo močno Evropsko komisijo, ki bi Avstriji jasno povedala, da nima podlage za notranji nadzor, saj Slovenija dosledno izvaja mejno kontrolo na zunanji schengenski meji. Evropska komisija v zadnjih mesecih te moči in poguma ni imela. Po drugi strani pa opažamo, da se velike države članice krepijo, kar za nas ni dobro.”
Kakšna je potem prihodnost schengna? Bo velika pridobitev evropskega združevanja ostala?
“Upam, da bo. Gotovo je dober občutek svobode, če ni vseh teh kontrol. Sploh v srednji Evropi, kjer so države zelo razparcelirane in je na vsakih nekaj ur vožnje meja. Ne bi mogli potovati, če bi morali na vsaki meji toliko čakati, kot zdaj čakamo na južni meji. Upam, da bo Evropska komisija pridobila moč vplivanja na tiste države članice, ki več niso njene podpornice in imajo dvome do drugih držav članic.”
Na neki način je vprašanje preživetja schengna tudi vprašanje preživetja EU.
“Razpad schengenskega območja bi bil bistveno večji problem kot brexit. Brexit pomeni v bistvu le geografsko nazadovanje, zmanjšanje EU za eno državo članico, ob čemer vemo, da je Velika Britanija vedno imela poseben status, zmeraj je bila pravno gledano najpočasnejša ladja v konvoju. Če bi pa pri schengnu šli nazaj, to pomeni, da bi nazadovali v vsebinskem smislu. V smislu tega, kar smo že dosegli, bi šli nazaj, to pa je veliko bolj resen problem kot brexit.”
Po obdobju poglabljanja smo vendarle zdaj priča regresivnim procesom v evropskem integriranju vsaj na nekaterih področjih?
“Ne na splošno, le na nekaterih področjih nazadujemo. Na mnogih drugih področjih pa se odvija nadaljnja integracija EU. Na primer na področju digitalnega trga, na področju energetske unije, na področju unije kapitalskih trgov, povezovanja evropskih železnic v enoten sistem pa varstva potrošnikov, okolja in sodelovanja med sodišči kot tudi na področju fiskalne unije.”
Sploh nimamo občutka, da se EU poglablja na mnogih področjih, saj se zaradi kriz veliko več govori o nazadovanju.
“Tega občutka tudi nimamo zato, ker smo priča preslabemu sodelovanju med tistimi, ki sprejemajo pravila na evropski ravni, in državljani. Spomnim se, da je bivši minister za finance Dušan Mramor na nedavnem posvetu pri predsedniku republike na temo prihodnosti EU izpostavil, da na svetu finančnih ministrov EU ni bilo nobenega, ki bi menil, da se lahko zgodi brexit. In potem so bili vsi šokirani. Tudi kolegi z oxfordske univerze so bili vsi šokirani nad brexitom. Pa so danes vodilni v Evropi na področju evropskih študij. Imajo pač veliko denarja, zato lahko pripeljejo najboljši kader. Tudi kolegi iz Škotske, ki imajo prav tako zelo dobro študijske programe evropskega prava, se zdaj sprašujejo, ali bodo Evropejci po brexitu še hodili v Veliko Britanijo študirat pravo EU. Prav tako se sprašujejo, ali bodo Britanci še študirali pravo EU.
Velika težava EU je, da se zmeraj le prepričani pogovarjajo med seboj. Tisti, ki se dobro spoznajo na EU in vidijo njene prednosti. Krivda je tako na strani politikov, ekonomistov in akademskega sveta, ki živijo v svojem svetu in ne razumejo, kaj se dogaja z ljudmi, kako oni razmišljajo. In potem se zgodi brexit.”
Zakaj evropske elite niso sposobne državljanom razumljivo povedati, kaj so pridobitve EU?
“Res si ne želim, da celotna EU razpade pa da bi ljudje šele takrat spoznali, kaj je EU sploh bila. Ker bi potrebovali desetletja, da bi zgradili novo EU. Bivši evropski komisar Mario Monti je poudaril, da se Italijani ne zavedajo, da bi bila situacija z bankami v Italiji z liro še bistveno bolj resna, kot je zdaj z evrom. Ne morem govoriti v imenu politike, lahko pa povem, da se znanstveniki danes bistveno bolj ukvarjamo s tem, kako zbrati čim več točk pri objavi znanstvenih del, in z visoko teorijo, ne pa v prvi vrsti, kako pomagati narodu. Pa ne zato, ker sami ne bi bili zainteresirani prenašati svoje znanje na državljane, ampak ker je sistem financiranja tako postavljen; ko ni denarja za znanost v Sloveniji, smo prisiljeni v mednarodne razpise, tam pa bo bistveno bolje sprejet projekt, katerega namen je zmanjšati revščino na Kitajskem kot v Sloveniji. Država bo morala spodbuditi akademski svet, da svoje znanje da s fakultet in raziskovalnih inštitutov. Na primeren način in razumljivo je treba znanje in spoznanja prenesti državljanom. Da ne bo več šokov, da se bomo bolje razumeli.”
EU je vse od začetka veljala za projekt evropskih elit. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je na mizo položil pet scenarijev, a o njih ne bodo odločali ljudje, ampak politične elite, pa še te iz največjih držav.
“S tem je Juncker povedal, kar sem omenila že na začetku, da EU primanjkuje voditeljev z vizijo. Na mizo je položil vse opcije, ki so možne, vse, o čemer se v zadnjih desetletjih že govori. Jean Monnet pred šestdesetimi leti ni dajal opcij. Enostavno je povedal, da smo bili priča dvema svetovnima vojnama, imeli smo milijone žrtev, naprej moramo drugače. Danes potrebujemo voditelje z močno vizijo. Po drugi strani pa razumem Junckerja, da v tej situaciji čuti, da ne more storiti veliko, še manj pa česa vsiljevati Evropi.”
V Evropi zdaj ne vidite primerljivih vizionarjev tistim, ki so trasirali pot EU?
“Samo spomnite se, kaj se je zgodilo s predsednikom Evropske komisije Josejem Manuelom Barrosom. A je to vizionar? To je človek, ki misli samo nase. Iz funkcije predsednika Evropske komisije je skočil na mesto predstavnika najbolj strupene banke, ki je v krizo pripeljala cel svet. Še najbolj vizionarski se mi zdi vodja evropskih liberalcev Alde Guy Verhofstadt, ki ima vizijo poenotene Evrope. Na splošno pa velja za norca, ampak za nič manjšega, kot je veljal Monnet. Z distance se zdi, da je Monnet živel v idealnih časih, da so ga vsi podpirali. Pa to sploh ni res. Iskal je druge frontmane, kot je bil Robert Schuman, sam pa jim je napisal dokumente. V Rimu se je v njegovem imenu pred šestdesetimi leti za rimsko pogodbo pogajal Paul-Henri Spaak. Težava evropske politike je tudi, da nima prave opozicije, vse položaje v EU trenutno drži evropska ljudska stranka. Problematična je tudi Junckerjeva izjava, da se več ne bo potegoval za nov mandat na čelu Evropske komisije. Namesto da bi se na vso moč posvečal svojemu delu.”
Glede vseh petih Junckerjevih scenarijev se ve, da je najbolj realen tisti o Evropi več hitrosti. Za rešitev številnih kriz, v katere je pogreznjena EU, pa bi bil verjetno najbolj ustrezen federalistični scenarij, ki se ga večina evropskih politikov otepa, ena od izjem je sicer slovenski predsednik Borut Pahor.
“Meni se scenarija Evrope več hitrosti in federalna Evropa ne zdita nezdružljiva. Vse se nekako prepleta. Že danes imamo federalne elemente v EU, kakor tudi Evropo več hitrosti. Vedno poudarjam Evropo več hitrosti v treh pogledih. Eden je pravni, drugi ekonomski, tretji pa politični. Ekonomski pomeni, da imamo različno razvite dele EU, kar je čista realnost in bo trajalo dolgo časa, da se velike razlike ublažijo in zabrišejo. Politična Evropa več hitrosti pomeni, da so nekatere države politično vplivnejše od drugih, to se najbrž ne bo nikoli spremenilo. Opozoriti pa želim, da je po Junckerjevem scenariju predvidena EU v pravnem smislu. To pomeni, da države ne sodelujejo pri vseh vsebinskih področjih, če tega ne želijo. Če bo šla Evropa v naslednjih letih v gradnjo evropske obrambne skupnosti, ki se mi zdi vse bolj realna, Nemčija in Francija ne bosta čakali držav, ki si tega sodelovanje ne želijo ali pa še niso pripravljene nanj.
Premalo se zavedamo, da če se dogovorimo prek EU, se za to uporabljajo evropske institucije, kar je dobro za vse članice, tudi majhne države, kot je Slovenija. Pri fiskalnem paktu, ko je bivši britanski premier David Cameron zahteval veto za finančne storitve v zameno, da požegna fiskalno unijo v okviru EU, pa Merklova v to ni privolila, so morali fiskalno pogodbo spraviti v obliko mednarodnega akta zunaj EU. Države članice EU, razen Velike Britanije in Češke, so podpisale fiskalni pakt, ki uvaja zlato fiskalno pravilo. Za Slovenijo je zato bolje, da se dajo pobude tesnejšega sodelovanja na mizo EU vsem državam članicam, če pa se po nekem času pogajanj pokaže, da vse ne bodo za to, gredo ostale same naprej. Sicer bodo šle zunaj mize EU najvplivnejše države same.”
Kaj se bo iz petih Junckerjevih scenarijev prihodnosti izcimilo? Bo šla EU naprej po šesti poti?
“Menim, da bo šlo naprej bolj ali manj enako kot do sedaj. Ne predstavljam si, da bi bilo mogoče narediti kaj radikalno drugačnega. V osnovi si ne predstavljam, da bi na katerem od področji, kjer zdaj države sodelujejo, nehali sodelovati. Če pogledamo v pogodbo o EU, lahko opazimo, da EU deluje na zelo veliko področjih. Ne samo na tržnem področju, ampak tudi na področju industrije, prometa, turizma, znanosti, na fiskalnem področju. Vemo, da osnutek proračuna pošiljamo v odobritev evropskim institucijam. Da bi šli na katerem področju nazaj, se mi ne zdi politično modro niti praktično. Zakaj bi bilo sodelovanje na področju turizma sporno? Dodatna, manjša področja ne vlečejo EU nazaj. Da bi šli nazaj na področju skupnega trga ali evra, je še manj verjetno. To bi pomenilo zlom evropskega gospodarstva in propad številnih bank.
Kar želi Viktor Orban, soglasno odločanje v EU, ni realno. V šestdesetih letih smo videli politiko praznega stola francoskega predsednika Charlesa de Gaulla. Svojim ministrom je prepovedal, da se udeležujejo sej sveta takratne Evropske gospodarske skupnosti. Ministri ostalih držav niso mogli sprejeti nobene odločitve, ker je bilo potrebno soglasje. Soglasno načelo v praksi ne deluje. Soglasno načelo omogoča vsaki državi, pa naj bo to Malta, da vse blokira.”
A politična realnost v EU je drugačna. Države v EU se delijo po politični teži na jedrne, na vzhodno pa mediteransko periferijo. Kako vi vidite politična razmerja med državami v EU? Je jedro EU še vedno nemško-francoski motor?
“V preteklosti se je dozdevalo, da sta Nemčija in Francija tako usklajeni. V bistvu sta zelo različni državi, kulturno, po načinu, kako deluje politika. Če so sedaj razpoke v motorju razvidne, to ne pomeni, da je kaj drugače, kot je bilo v preteklosti. Če bi bili Nemčija in Francija tako poenoteni, kot se je dozdevalo, bi že sedaj imeli skupni proračun. Pa ga nimata. Francija danes ni konkurenčna Nemčiji. Na silo sicer želi ohraniti svojo socialno državo in svoj 35-urni delovni teden. Na drugi strani pa vzhodne, višegrajske države gradijo svojo konkurenčnost na zniževanju stroškov delovne sile. Viktor Orban precej jasno pove, da konkurenčnost vzhodnih držav temelji na nižji ceni delovne sile. Evropska unija ne deluje kot družina, saj si družinski člani niso konkurenca. Na ekonomskem področju v EU so si države konkurenčne. Vsaka želi k sebi pritegniti investitorje in se trudijo z znižanjem davkov ali prispevkov, tudi z znižanjem minimalne plače.”
Kje je mesto Slovenije v zdajšnji EU? Vanjo smo s precej entuziazma vstopili pred trinajstimi leti. Vrh slovenske politike nas vidi in slika v centru, najbolj povezanem delu EU. Smo dejansko tam?
“Če bi gledali na politično moč, bi si gotovo želeli večjo. A moramo biti realni in kdaj pa kdaj pogledati na zemljevid. Če že v Jugoslaviji nismo bili med najmočnejšimi, potem tudi v veliki EU z zgolj dvema milijonoma prebivalcev ne bomo. V realnosti pa nam pravila odločanja v EU omogočajo sorazmerno velik vpliv. Glede na velikost ima Slovenija več evropskih poslancev kot Nemčija. Imamo tudi enega komisarja na državo članico, ne glede na to, kako velika je država. Imamo tudi dva sodnika na Sodišču EU, v bodoče bo imela vsaka država tri.
Večja težava za Slovenijo je, da ni optimalno zastopana na nižjih ravneh. O zelo veliko pomembnih stvareh se odloča rang ali dva nižje od najvišjega. V ekonomskem smislu pa ne moremo kar z danes na jutri preskočiti v skupino najbolj razvitih držav. Sicer se radi spominjamo časa pred vstopom v EU in ga primerjamo z današnjim časom. A moramo se zavedati, da smo takrat dobro živeli v veliki meri zaradi tega, ker smo bili na poti v EU in ker smo pridružitveni sporazum podpisali že leta 1997. Če ne bi imeli že od začetka devetdesetih let tako močne evropske orientacije, bi se kaj lahko znašli v podobnem položaju kot Bosna in Hercegovina ali Moldavija. V ekonomskem smislu smo imeli smolo, da so se kmalu po našem vstopu v EU začele vse krize, ki smo jim sedaj priča.”
Slovenija bo leta 2021 znova predsedovala Svetu EU. Je mogoče že nakazati prioritete, katerim temam bi se morala Slovenija posvetiti v EU, ki se bo do takrat verjetno še precej spremenila? Kaj bi si morala Slovenija postaviti v središče programa predsedovanja?
“Mogoče je še nekoliko prezgodaj napovedovati. A poglejmo razglasitev predčasnih britanskih volitev. Zakaj jih je razglasila britanska premierka Theresa May? Ker pričakuje, da bo ob koncu njenega mandata leta 2020 težavna situacija v EU. Britanski izstopni dogovor najbrž ne bo tako bajen, kot to pričakujejo Britanci. V marsikaterem vidiku, kaj oni pričakujejo, sem tudi sama šokirana. Pričakujejo, da bosta obe evropski agenciji, ki imata sedež v Veliki Britaniji (agencija za zdravila in evropski bančni organ), ostali tam. Ne morem verjeti. To je tako, kot da bi Gana pričakovala, da bo Evropski parlament imel sedež v Gani.
Verjetno se bo v Sloveniji bolj intenzivno začelo govoriti o predsedovanju po novih volitvah naslednje leto po formiranju nove vlade. V posvetih, na katerih sama sodelujem v Sloveniji, slišim splošno strinjanje, da smo sedaj dosti slabše organizirani, kar se tiče evropskih zadev, kot smo bili leta 2008 ob prvem predsedovanju. Določene strukture so se takrat ohranile še iz časa, ko je Slovenija vstopala v EU. Imeli smo službo vlade za evropske zadeve, ki je skrbela za povezovanje celotne mreže za sodelovanje z institucijami v Bruslju. Po drugi strani se je takrat tudi bolje skrbelo za ‘evropske‘ kadre. Po predsedovanju pa je vse padlo, začela se je kriza. Danes nimamo več vladne službe za evropske zadeve. Namesto nje skrbi za evropske zadeve ministrstvo za zunanje zadeve, sama pa poudarjam, da evropske zadeve niso zunanje zadeve. Tudi Sodišče EU govori, da je pravo EU naše domače pravo. Mnogokrat ne vemo, da ko evropski zakonodajalec sprejme evropsko zakonodajo, in se objavi v evropskem uradnem listu, je to kar neposredno uporaben akt za naše sodišče. To velja za uredbe EU. Če nam je to všeč ali ne, tako je bilo z nekdanjim jugoslovanskim pravom. Kar se je sprejelo v Beogradu, je veljalo v Sloveniji.
Slovenija bo morala izboljšati svojo evropsko strukturo. Sama sem zagovornica ponovne vzpostavitve vladne službe za evropske zadeve, kjer so ljudje neposredno usmerjeni v evropske zadeve in dobro sodelovanje z Brusljem. Na vseh ravneh bo treba izboljšati komunikacijo. Bolj moramo biti ambiciozni, dovolj Slovencev je treba potisniti na ustrezna mesta v EU. Kar zadeva program za čas predsedovanja, pa mislim, da je še dovolj časa, da se izoblikuje, zelo odvisen bo od takratnih aktualnih vprašanj in te se znajo zelo hitro spremeniti.”
Za Slovenijo je v strateškem interesu širitev EU na Zahodni Balkan, ki pa se, realno gledano, zapira za daljše časovno obdobje.
“Na vrhu EU na Malti so izpostavili, da če ne bo EU močno podprla širitve na Zahodni Balkan, se bodo zgodili neljubi trendi, tudi nekoristni trendi za EU. Juncker je tudi izpostavil, da bomo brez močne EU na Zahodnem Balkanu imeli tukaj spet vojne. Evropska perspektiva sicer ni zaprta, je pa res, da je po vseh težavah z Romunijo in Bolgarijo in z vsemi notranjimi težavami EU ta zdaj bolj previdna pri širitvi. Mnogi Srbi ne morejo razumeti, da so Romuni v EU, Srbija pa ne. Pogled na zemljevid pa tudi pokaže, da območje Zahodnega Balkana ni tako veliko. Je manjše ali podobno veliko kot Romunija. A izzivi so veliki za EU. Ne mogoče toliko v gospodarskem smislu, bolj v javnih institucijah. Balkanske mentalitete se ne da hitro spremeniti. Balkansko ne pomeni transparentno. Obenem pa se mi zdijo tudi rahlo sarkastični komentarji evropskih politikov, da če bi bila Srbija idealna država, bi že bila v EU. Kot da so v EU same idealne države.”
Bomo mejno vprašanje s Hrvaško, ki je v rokah haaške arbitraže, zaključili v balkanskem ali evropskem stilu? Zdi se, da smo Slovenci bliže evropskim metodam, Hrvati pa balkanskim.
“Hrvati uporabljajo metode, ki jim najbolj koristijo. V odnosu do Srbije bi bili za arbitražo. Najprej bo treba prebrati arbitražno odločbo, potem lahko pričakujemo dokument hrvaškega sabora, da ne bo spoštoval razsodbe arbitražnega tribunala. Pod predpostavko, da bo razsodba ugodna za Slovenijo, bomo imeli na voljo dve strategiji. Da vlada pošlje na mejo vojsko in policijo, ki bo izkopala mejne table, vsi pa bomo opazovali, ali se bo zgodil kak spopad. Druga strategija pa je, da počakamo.”
Katera strategija je po vaše boljša?
“Vsekakor mirna rešitev. Če se je zadeva toliko let vlekla, nima smisla, da že dan po odločbi gremo na meje s tanki ali vojaškimi ladjami. Primerneje se mi zdi, da se najprej uporabijo pravna sredstva. Politično pa je zelo pomembno, da Evropska komisija odločno pozove Hrvaško k spoštovanju arbitražne razsodbe. Pomemben signal bo, ali bo to naredil predsednik Evropske komisije Juncker, kateri drug komisar ali pa njegov predstavnik za stike z javnostjo.” •
