Janja Hojnik
Po tem, ko je Donald Trump evropske države pozval, naj sprejmejo v Siriji zajete borce, ki so se borili na strani Islamske države, in njihove družinske člane, ki so evropski državljani, ali pa jih bodo spustili na prostost, je v ospredje medijskega poročanja stopila tema o možnostih, da se tem ljudem odvzame državljanstvo. To bi bil najbolj “eleganten” način, kako jim preprečiti vrnitev in tako zavarovati druge državljane teh držav. V nasprotju s prevladujočim javnim mnenjem, tudi slovenskim, menim, da takšni odvzemi niso upravičeni.
Državljanstvo je status posameznika v nacionalni in mednarodni politični skupnosti ter pomeni pravico imeti pravice. Po nekaterih teorijah med državo in državljani obstaja svojevrstna pogodba, v skladu s katero država svojim državljanom nudi zaščito. Omogoča jim življenje na ozemlju te države in jih varuje pred deportacijo, podeljuje jim politične pravice, določene privilegije, povezane z možnostmi šolanja, zdravstvenega in socialnega varstva … Države ne moremo imeti za društvo, ki lahko člana izključi, če ne spoštuje društvenih pravil. Mnogi od tistih, ki pozdravljajo odvzem državljanstva borcem Islamske države in njihovim partnerkam iz Evrope, to argumentirajo na način, kot da je Islamska država res neka država “nekje tam doli” in če so se ti borci borili za to “državo”, naj tam tudi ostanejo. A zoper tako stališče obstaja vrsta pomislekov.
Prvič, namen odvzema britanskega državljanstva gospe Begum, Londončanki, ki se je v Siriji poročila z borcem Islamske države z Nizozemske in je medijsko najbolj izpostavljena, je bil ta, da se ji prepreči vrnitev v Združeno kraljestvo. Enako več deset drugim Britancem. Glede na to, da je površje Zemlje razdeljeno med države, kje bo torej prebivala? Iz Sirije jo bo oblast slej ko prej izgnala, glede na to, da nima sirskega državljanstva in da se jo pripisuje Islamski državi, ki je vrsto let uničevala Sirijo. Jo bomo sprejeli v Sloveniji? Njo in več sto drugih evropskih borcev? Najbrž ne. Nekje na tem planetu pa se bodo morali nastaniti, glede na to, da jih ne moremo izvoziti v vesolje. Sicer so se britanske oblasti ob odvzemu državljanstva sklicevale na to, da lahko gospa Begum zaprosi za bangladeško državljanstvo, a bangladeška vlada je to možnost zavrnila.
Drugič, če je odvzem državljanstva izrečen kot kazen, ne na njeno prošnjo, bi se primer moral obravnavati po načelih, ki veljajo za kazenske postopke. Torej bi bil potreben sodni postopek, dokazi, možnost obrambe, ne pa zgolj pismo ministrstva njeni mami. V civilizirani družbi smo se dogovorili, da bomo postopke vodili po pravilih. Kolikokrat je jasno, da je nekdo morilec, pa mu vseeno sodimo, tudi teroristom? Tukaj bi bilo pa drugače? Najbrž zato, ker britanskim oblastem ni povsem jasno, katerega kaznivega dejanja naj jo obtožijo, če pride nazaj. Razumem, da javnost jezi, ker posameznica ne razume, kako narobe je bilo njeno postopanje, a pogosto tudi morilci in trgovci z drogami tega ne razumejo, pa veljajo neki postopki. Zato mislim, da gre v takih primerih za arbitrarni odvzem državljanstva, ki je v nasprotju s 15. členom Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
Nadalje ne smemo spregledati načel enakega obravnavanja in sorazmernosti. Tudi med Slovenci smo imeli sirskega borca. Zakaj bi njemu vzeli slovensko državljanstvo, če ga najhujšim morilcem nismo? Smo Metoda Trobca peljali na mejo in ga izgnali? Nismo. Desetletja je bil v slovenskih zaporih. Slovensko državljanstvo (in francosko, britansko, nemško …) imajo ljudje, ki spoštujejo zakone in pozitivno prispevajo k skupnosti, in takšni, ki skupnosti bolj škodujejo kot koristijo, pa so vseeno državljani naše države in plačujemo zapore, kjer skrbijo za njih in preprečujejo, da bi škodovali drugim državljanom. Če bi vse države izgnale svoje zapornike z namenom, da naredijo družbo bolj varno, da zmanjšajo stroške za upravljanje zaporov in policije, kje bodo izgnani ljudje brez državljanstev nastanjeni?
V britanskem zakonu piše, da se lahko osebi odvzame državljanstvo, če je oseba “neugodna za javni red”. A pedofili pa niso “neugodni”? Pa prodajalci drog in serijski morilci? In če je pri odvzemih državljanstva bolj v ospredju prezir posameznikov do institucij te države, ki jih želi kaznovati, ker so se borili (ali kuhali in rojevali otroke) na strani tistih, zoper katere se same institucije te države borijo, bi lahko sklenili, da je treba odvzeti državljanstvo tudi tistim, ki lažejo na sodišču, morebiti celo tistim, ki lažejo policiji? To pa nikamor ne pelje. Sploh zato, ker denimo Združeno kraljestvo ali Francija ne moreta trditi, da njihove oblasti pri radikalizaciji ljudi, ki so se borili za Islamsko državo, nimajo nič. Splet je poln zgodb o pridigarjih v Birminghamu in drugje, ki so spodbujali mlade Britance k odhodu v Sirijo in Irak. Kako so mladi prišli v stik s pridigarji, če britanska policija ni mogla vedeti za njih? Končno so tu še družinski pomisleki. Izpostavljena posameznica ima dojenčka, ki ima britansko državljanstvo. Ali bo Združeno kraljestvo tudi dojenčku odvzelo državljanstvo?
Vrhovno sodišče ZDA je že leta 1958 razveljavilo zakon, ki je vladi omogočal odvzem državljanstva kot kazen – v tistem primeru zato, ker je Poljak z ameriškim državljanstvom volil na volitvah v Izraelu. Po drugi strani pa je Evropsko sodišče za človekove pravice leta 2017 potrdilo britanski odvzem državljanstva moškemu, ki je imel tudi sudansko državljanstvo in so mu očitali terorizem v Somaliji, tako da mu niso več dovolili vrnitve. ESČP je odločil, da ima Združeno kraljestvo to pravico, na kar se je britansko notranje ministrstvo odzvalo z navedbo, da je državljanstvo privilegij, ne pravica. A če bi vse države imele tak pristop, bi imeli množico ljudi, ki jim nobena država ne bi podelila “privilegija”, imenovanega državljanstvo. V tem primeru je sicer šlo za moškega, ki je bil rojen v Sudanu, v primeru Begum pa gre za odvzem edinega državljanstva človeka, zato je upati, da bo ESČP v takih primerih odločilo drugače.
V Franciji je po napadih v Parizu novembra 2015, v katerih je umrlo 130 ljudi, takratni predsednik Hollande podpiral predlog zakona o odvzemu državljanstva teroristom, ki delajo na škodo Francije, pa je – tudi po javnem primerjanju francoskega predloga zakona s tako imenovanim nürnberškim rasnim zakonom iz 1935, ki je Židom v Nemčiji odvzemal državljanstvo tretjega rajha – moral priznati, da morajo z njimi pač sami opraviti, ne pa jih izgnati. Britanske in ameriške oblasti, in nazadnje je podobno slišati tudi za nemške oblasti, pa očitno mislijo, da lahko te ljudi kar pustijo tam nekje, morda kakšni državi na balkanski migracijski poti oziroma da naj njihovim bivšim državljanom državljanstvo podelijo države, kot je Bangladeš.Namesto da jim odvzemajo državljanstvo, bi morale evropske države poskrbeti, da jim sirske oblasti predajo borce Islamske države in njihove družinske člane, ki so njihovi državljani, nato pa jim soditi in jih kaznovati v skladu s predpisi, ne pa da z odvzemom državljanstva pustijo, da se razkropijo po Bližnjem vzhodu in se morebiti peš odpravijo po balkanski poti na Zahod. Država ni golf klub, ki lahko tiste, ki po igrišču nevarno mahajo s palicami, izključi iz kluba, ampak mora ustrezno skrbeti za dobre in slabe državljane, predvsem pa preprečevati, da bi slabi škodovali dobrim, ne pa svojih nevarnih državljanov naprtiti nekim drugim državam.
